BLAŽKA KOPAČ ŽUPANC

Dolga leta sem verjela, da se moram razumeti, da bi se lahko spremenila.

Danes vem, da se moramo najprej začutiti in sprejeti.

Odraščala sem v družini, kjer je bila duševna bolezen del naše resničnosti. V okolju, kjer nikoli ne veš povsem, kaj te čaka, se zelo zgodaj naučiš opazovati. Čutiti razpoloženja. Brati prostor. Predvidevati. Prilagajati sebe, da bi bilo okoli tebe čim bolj mirno.

Nekatere stvari, ki ti kot otroku pomagajo preživeti, pa te kot odraslega začnejo omejevati.

Pri meni so se pokazale kot pretiran občutek odgovornosti za druge, potreba po tem, da sem močna, sposobna in koristna, težko postavljanje meja in dolgo obdobje življenja skozi potrebe drugih. People pleasing ima lahko zelo prijazen obraz.

Dolgo sem bila zelo dobra v tem, da sem zmogla. Dokler nisem več.

Izgorelost me je prisilila, da sem se ustavila in začela postavljati drugačna vprašanja. Ne več samo, kako lahko naredim več, bolje ali pravilneje, ampak: Kaj je pravzaprav moje? Kaj čutim jaz? Kdo sem pod vsemi vlogami, pričakovanji, prepričanji in načini, s katerimi sem se skozi življenje naučila zaščititi?

Začelo se je dolgo obdobje iskanja.

Raziskovala in študirala sem psihologijo, osebnostno rast, duhovnost, meditacijo, delo z energijo in različne pristope k telesu in zavesti. Prebrala ogromno. Poskusila razne modalitete. Veliko njih mi je pomagalo razumeti sebe in svojo zgodbo.

Toda razumevanje še ni pomenilo, da sem živela drugače. Lahko sem zelo dobro vedela, zakaj nekaj počnem, in naslednji dan naredila popolnoma isto.

Potem sem srečala zavestni dih in prvič dobila neposredno izkušnjo sebe. Skozi čutenje, ne razumevanje.

Dih ti ničesar ne nalaga. Ne zahteva nove filozofije, nove identitete ali novega sistema prepričanj.

Samo počasi lušči. Plast za plastjo.

Napetosti. Obrambe. Stare zgodbe. Čustva, ki smo jih nekoč morali zadržati. Prepričanja o tem, kakšni moramo biti, da bomo varni, sprejeti ali ljubljeni.

Z redno prakso dihanja sem začela vedno jasneje čutiti razliko med tem, kar je res moje, in tem, kar sem prevzela od drugih. Razliko med empatijo in prevzemanjem odgovornosti. Med ljubeznijo in izgubljanjem sebe v drugem človeku.

Začela sem postavljati zdrave meje.

Postala sem bolj iskrena do drugih, predvsem pa radikalno iskrena do sebe. Mnoge iluzije so morale odpasti.

Ko začneš zares videti svoje lastne obrambne mehanizme, strahove, ranljivost, ego, svetlobo in senco, postaneš veliko bolj nežen do človeškosti drugega človeka. Spustiš sodbe, a kljub temu jasno vidiš in čutiš tudi druge. Razumeš, kaj poganja njihova dejanja. Namesto sodbe ponudiš zrcalo resnice.

In iz tega prostora sem lahko začela držati prostor za druge. Prostor, kjer se lahko počutiš varnega in sprejetega z vsem, kar si in kar nosiš. Ker vem, kako je nositi veliko, preveč.

Ne vem, kaj je prav zate. Ampak vem, da te lahko popeljem v prostor, kjer to sam/a začutiš. Kjer odložiš svoja bremena in začutiš moč, da lahko pozdraviš svoje rane in sam/a kreiraš svojo realnost. Kjer se umiriš, sprostiš. Začutiš svojo vrednost, neodvisno od zunanjih potrditev.

To omogoča zavestni dih. V zelo kratkem času. Na varen, nežen način.

Ni nam treba ves čas toliko skrbeti, igrati, dokazovati, skrivati, zdržati, potrpeti ali bežati. Obstaja tudi druga pot.

Pot v svobodo polnega doživljanja, z vsem, kar pride naproti. V svoji polni moči.